Škrlatica, z 2.740 metri nadmorske višine druga najvišja gora v Sloveniji, kraljuje med dolinama Velike Pišnice in Vrat. Čeprav je od prvega vzpona, ki so ga pred skoraj 150 leti opravili dr. Julius Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja, minilo že veliko časa, je vzpon na njen vrh še vedno izjemno naporen in tehnično zahteven. Namenjen je predvsem izkušenim in dobro pripravljenim planincem.
9. avgusta 2026 smo se nekaj minut po polnoči odpravili s Polzele proti dolini Vrata. Ob 2. uri zjutraj smo v popolni temi, osvetljeni le s sojem čelnih svetilk, pričeli vzpon. Pot se takoj postavi pokonci, a kljub temu hitro napredujemo. Ob zori dosežemo bivak IV na Rušju, kjer je še vse tiho in mirno. Privoščimo si krajši počitek in zajtrk, nato pa v soju čelnih svetilk nadaljujemo proti vrhu. V daljavi opazujemo migetanje lučk v severni steni Triglava in vzdolž njegovega dolgega grebena. Tik pred vstopom na gromozansko melišče pod krnico Zadnji Dolek okoliški vrhovi zažarijo v prvih jutranjih žarkih. Pred nami se razgrnejo Rjavina, Cmir, Rž, Kredarica, Triglav, Stenar in Dolkova špica. Strmina še naprej ne popušča in po štirih urah vztrajnega “grizenja kolen” končno prispemo pod mogočno steno Škrlatice. Pred nami je še približno 350 metrov plezanja. Nadenemo si plezalne pasove in čelade ter vstopimo v steno. Varoval in jeklenic je malo – nameščene so le na najbolj izpostavljenih mestih. Zato je potrebna popolna zbranost, saj vsak napačen gib lahko pomeni resno nevarnost. Ko dosežemo greben, nas prvič danes obsijejo sončni žarki. Za trenutek pozabimo na utrujenost in uživamo v čudovitih razgledih proti Rokavom, Oltarju in okoliškim vrhovom. Varoval kmalu zmanjka, pred nami pa ostaja le še vprašanje: kdaj se bo vendarle prikazal križ na vrhu Škrlatice? In že je tu! Še nekaj previdnih korakov in drug drugemu čestitamo za varno osvojen, med planinci tako zaželen vrh. Na sončnem vrhu nas pričakajo številni obiskovalci, ki uživajo v prostranih razgledih. Tudi mi si privoščimo zaslužen počitek in malico, naredimo nekaj fotografij za spomin, nato pa počasi in previdno začnemo sestop. Razgledi so naravnost fenomenalni, koncentracija pa ne popusti vse do melišča. Tam nas pričaka prav posebno presenečenje – razigrane ovce, ki so si očitno zaželele družbe in naših prepotenih teles. Po krajšem počitku na melišču nas čaka še približno tri ure dolg sestop do Aljaževega doma v Vratih. Tam si končno privoščimo več kot zasluženo okrepčilo in zadovoljni sklenemo našo dolgo, naporno, a nepozabno gorsko avanturo.
Škrlatica je znova pokazala, zakaj si upravičeno zasluži naziv kraljice naših gora – mogočna, zahtevna in čudovita, a do svojega prestola ne spusti vsakogar.
Uroš Lešnik